Duhovna misel za marec – Pogovor

Vsi radi poudarjamo, kako je pogovor pomemben. Prav je, da se ga dotaknemo tudi v sklopu naših duhovnih misli o družini.

Naredimo najprej vajo: Preberite nekaj misli o pogovoru in poslušanju, ki smo jih že slišali na duhovnih vajah v Kančevcih. Vsak naj jih pozorno posluša.

Pogovor ni:

• nizanje besed, ker je to vljudno in ker to delajo dobri, prijazni in prijetni ljudje,
• nizanje besed, ker ne vem, kako bi se uspešno izvlekel, ne da bi drugega prizadel ali užalil,
• pretvarjanje, da o nečem nekaj vem, v resnici pa ne,
• iskanje šibkih točk v pogovoru, z namenom, da bi na vsak način imel vedno prav,
• priprava streliva za napad,
• poudarjanje ene same informacije na račun vsega drugega,
• skakanje v besedo drugemu, ko govori,
• govorjenje brez predaha, da drugi ne more do besede,
• čakanje na trenutek, ko boš lahko povedal vse, kar te muči.

Kjer je govor, je potrebno tudi poslušanje.

Poslušanje je:

• “Poslušati je želeti slišati.”
• Poslušati pomeni čutiti pozornost.
• Ljudje, ki do drugih čutijo naklonjenost, poslušajo.
• Ljudem, ki poslušajo, ni vseeno.
• Poslušanje je tudi izraz ljubezni, kajti ljubezen ni le čustvo, je tudi dejanje. In prvo dejanje ljubezni je poslušanje.
• Poslušanje je tudi pot do razjasnitve.
• Začasno odložiti svoje sodbe in si dovoliti, da sem popolnoma na voljo drugi osebi.

Poslušanje ni:

• polovično poslušanje, ker je to vljudno in ker to delajo dobri, prijazni in prijetni ljudje,
• polovično poslušanje, ker ne vem, kako bi se uspešno izvlekel, ne da bi koga prizadel ali užalil,
• pretvarjanje, kot da me nekaj zanima, pa me v resnici ne,
• iskanje šibkih točk v pogovoru, z namenom, da bi na vsak način imeli vedno prav – poslušanje zaradi priprave streliva za napad,
• iskanje ene same informacije na račun vsega drugega,
• pripravljanje svoje naslednje pripombe med tem, ko druga oseba govori,
• nepremično sedenje z zaprtimi usti,
• pasivnost,
• čakanje na trenutek, ko bom lahko začel govoriti.

Sedaj naj vsak na list napiše tiste misli, ki se jih je zapomnil.

Ko končate s pisanjem, naj si vsak odgovori, zakaj si je zapomnil ravne te misli o pogovoru in poslušanju? Koliko te misli zadevajo moj način pogovora in poslušanja. Koliko sem te misli nanašal na mojega sogovornika?

Poglejmo si primer pogovora iz evangelija. Preberimo Jn 4, 4-26 in Jn 4, 28-29 po vlogah: Jezus, Samarijanka in vezno besedilo.

To ženo imenujemo kar Samarijanka, to je dejansko prebivalka pokrajine Samarije. Iz besedila vemo o njej tudi, da ima družino – živi z možem. Tej ženi se zgodita dve obliki pogovora: pogovor doma in pogovor z Jezusom kot osebo od zunaj.

Kaj lahko rečemo o njenem pogovoru doma? Nekaj skopih podatkov nam omogoči dovolj jasno sklepanje. »Pet mož si imela in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož.« Tolikšno število mož predpostavlja, da z nobenim ni bila dolgo. Z vsakim se je hitro razšla. Iz tega lahko sklepamo, da z nobenim ni vzpostavila trdnejšega odnosa, ki ga pa brez pogovora ni mogoče vzpostaviti. Kjer ni pogovora, si ljudje postanejo tujci, pa četudi imajo dom pod isto streho. Ko ni besednega pogovora, po možnosti še obogatenega z znamenji in kretnjami, se začenja pogovor z dejstvi. Za zadnjega pravi, da niti ni njen mož. Že iz tega poimenovanja lahko sklepamo, da imata neko specifično obliko pogovarjanja. Prva raven pogovora se ženi dogaja doma, kjer lahko sklepamo, da ni bilo veliko, ali pa globljega besednega pogovora, zato pa so v določenem trenutku spregovorila dejstva – kot zadnje ločitev.

Drugo raven pogovora doživi pri vodnjaku. Pogovor z Jezusom je natančno opisan. Ohranjene so vse besede, ki sta jih izrekla, ob njih pa si lahko predstavljamo še njune drže in kretnje. Kot običajno je žena v začetku prišla po vodo, na koncu je odšla zelo spremenjena. Vrč je pustila kar pri vodnjaku, nazaj je hitela polna navdušenja, da bi čim prej vsem v mestu povedala, kaj se ji je zgodilo. Pogovor ji je prinesel novo veselje do življenja, jo je ozdravil, je imel torej terapevtski učinek. Prav to lahko rečemo za vsak pogovor, pa četudi je le izmenjava vsakodnevnih doživetij, počutja, skrbi, uspehov, pričakovanj, strahov.

Če lahko, si povejte, kako doživljate pogovore s sozakoncem, z otroci in z drugimi domačimi. Kaj ti pogovori pomenijo?

Duhovno misel – pogovor sklenite s pesmijo Družinica (Sem jaz, sem jaz, sem jaz, gradim družinico…).

Določite nekoga, ki bo povzetek vašega pogovora delil z vsemi slovenskimi odraslimi skavti na blogu Družina.

br. Primož Kovač