Maj 08 – Stvarstvo in družina
Vnesel Aleš na maj 2, 2008
V tem pomladanskem času smo priča, kako se narava prebuja in kipi v novem življenju. Polno je zelenja, cvetja, prijetnih vonjev, novih glasov. Ne moremo se izogniti 6. skavtskemu zakonu: skavt-inja spoštuje naravo in v njej vidi Božje delo.
Ko se kot odrasli skavti oziramo na skavtske zakone, bi lahko ta zakon dopolnili takole: Skavt-inja spoštuje naravo, v njej vidi Božje delo in priložnost za graditev svoje družine.
Narava daje družini veliko priložnosti za skupna doživetja. Začnemo lahko pri preprostem izletu, sprehodu v naravo. Tudi za piknik si poiščemo prijeten kraj v naravi, obrežje reke, jaso, …
Takšna oblika srečanja z naravo omogoča močan družinski dogodek. Lepota narave, njena umirjenost prevzame vsakega člana družine in to prenaša tudi v odnose do drugih. V naravi smo drug do drugega drugačni kot v zaprtem ali urbanem prostoru.
Nadgradnja preprostega sprehoda je zahtevnejši izlet, kjer je potrebno zavestno vložiti tudi več svojega napora: na primer osvojitev vrha neke gore, doseči določen cilj na pohodu ali kolesarjenju, večdnevno taborjenje. Narava zna biti do človeka tudi zahtevna. S tem se intenzivneje srečujem sam s seboj, poklican pa sem tudi k večji pozornosti do bližnjega. Kako gre sopotniku, potrebuje pomoč? Na koncu pride še krona: napor je poplačan z uspehom (osvojitev vrha), občudovanjem lepote in delitvijo veselja z drugimi.
Narava se zna tudi maščevati. Kadar gre človek predaleč v odnosu do narave, jo izziva preko določene mere, se narava s svojimi zakoni obrne proti njemu, ga rani, poškoduje, celo umori. Že navaden padec, ker ti je spodrsnilo, je neprijeten, pa so le hlače umazane. Težje so izkušnje, ko je prišlo do trajnejših poškodb (zlom noge, ugriz živali) vse do tistih dogodkov kot je bila vest: planinca zmrznila, ker nista imela primerne opreme. V to raven nepravilnega odnosa do narave spada tudi onesnaženost, ki jo povzroča človek. Končno je zaradi tega ogrožen človek sam. Tako nas narava prisili, da z njo ravnamo z občutkom. Z enakim občutkom je potrebno graditi tudi medsebojne odnose.
Pogovor: podelite si med seboj izkušnje, kako kot družina zahajate v naravo. Kaj vas k temu nagiba?
Po pogovoru:
O odnosu do narave nam ima veliko povedati sv. Frančišek Asiški. Tako globoko je živel 6. skavtski zakon, da je vsako ustvarjeno stvar imenoval svojo sestro, svojega brata. Duhovno misel zaključite s pesmijo: O moj Gospod, bodi zahvaljen; ali Res je prijetno; ali Hvala ti, o moj Gospod; ali Za nebo pred teboj; ali preberite naslednjo Frančiškovo molitev:
Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
Tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
In nihče ni vreden tebe imenovati.
Hvaljen, moj Gospod,
Z vsemi tvojimi stvarmi,
Posebno s soncem,
Velikim bratom,
Ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari,
Tebe, Najvišji, odseva.
Hvaljen, moj Gospod,
V sestri luni in zvezdah;
Ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.
Hvaljen, moj Gospod,
V bratu vetru in zraku,
V oblačnem in jasnem,
Sploh vsakem vremenu,
S katerim ohranjaš svoje stvari.
Hvaljen, moj Gospod,
V naši sestri vodi;
Mnogo koristi ponižna, dobra in čista.
Hvaljen, moj Gospod,
V našem bratu ognju,
V katerem nam noč razsvetljuješ;
Lep je in vesel in krepak in močan.
Hvaljen, moj Gospod,
V naši sestri zemlji,
Ki nas kakor mlati hrani in nam gospodinji
In prinaša različno sadje
In pisane rože z zelenjem.
Hvaljen, moj Gospod,
V onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
In prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
Zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
Ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
A blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
Zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.
Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
In zahvaljujte se mu
In služite mu v veliki ponižnosti.
br. Primož Kovač
Darko-Srčni Krt said
Na srečanju bratovščine Celje-Celjske zverinice smo za uvod v duhovno misel okušali vodo, ki jo je Dita prinesla z izvira v Košnici. Cilj pokušine ni bil ocenjevanje kvalitete vode, ampak da ob požirku vode doživimo v njenem poživljajočem dotiku njeno prvinskost. Nato smo na plakatih z risbami izrazili, kaj nam predstavlja in pomeni voda. Voda je eden najpomembnejših elementov na zemlji, saj prekriva več kot dve tretini našega planeta. Poleg tega je sestavni del vsake rastline in vsakega živega bitja na zemlji, zato je eden najpomembnejši element za obstoj življenja. Zato jo moramo uživati, največ jo užijemo prav z pitjem. Voda je tudi eden od simbolov v naši veri. Z blagoslovljeno vodo blagoslavljamo in krstimo. Prav z krstom smo očiščeni izvirnega greha in predani novemu izviru, našemu Bogu.
Voda nam je lahko dober služabnik, lahko pa tudi slab gospodar. Zagospodari nam v slabem predvsem takrat, kadar z njo slabo,grdo in negospodarno ravnamo. Zaradi onesnaženosti postane neuporabna za osnovne namene, negospodarna in nesonaravna uporaba pa vplivta predvsem na klimatske spremembe, ki se kažejo predvsem s prekomernimi sušami na eni in prekomernimi padavinami in posledično vedno pogostejšimi poplavami na drugi strani. Prav prek posledic neodgovornega ravnanja z vodo, se je človek začenjal zavedati svojega neodgovornega obnašanja do celotne narave. Človek je odvisen od narave, zato jo mora začeti spoštovati in ščititi ter počasi vračati tisto,kar ji ne bi smel odvzeti.
Narava pa je tudi lahko enkratna učiteljica in učna delavnica. Prav narava je lahko poleg gibanja in počitka lepa priložnost za učenje in utrjevanje odnosov v družini. Prve stike z naravo smo dejansko doživeli v družini. Prav z veseljem smo si podelili spomine na svojo mladost, ko smo s starši, ali z dedkom in babico,ali s stricem in teto odšli v gozd nabirati gozdne sadeže ali poznavati cvetje na domačem travniku. Tisti, ki so svojo mladost preživeli na podeželju, so se z veseljem spomnili kopanja kar v bližnjem potoku in nabiranja potočnih rakov v njem,in celo to,kako so matere nekoč prale perilo v potoku. Za večino današnje mlade generacije nekaj nedojemljivega!
V svojih družinah si z družinskimi izleti, pohodi ali pa kar s piknikom v naravi prizadevamo prenašati ljubezen do narave na mladi rod. V naravi poleg gibanja in uživanja v lepotah in doživetjih narave, lahko pride spontano do tisitih prepotrebnih pogovorov med družinskimi člani, za katere med tednom ni dovolj časa.
V naravi tudi prepoznavamo Stvarnikovo delo, zato moramo biti Bogu hvaležni. Zaradi tega smo na koncu zmolili Frančiškovo molitev Sončna pesem in hvalili ter slavili Boga za Sonce, Luno, Veter, Zrak, Vodo, Ogenj, Rože,…
Ivan Hudobivnik said
Na rednem junijskem srečanju, ki smo ga prestavili na zadnjo soboto v maju smo medvedi iz Štepanje vasi obravnavali majsko temo »Stvarstvo in družina« pri tem smo si glede družinskega zahajanja v naravo podelili naslednje pridobljene izkušnje:
Večinoma smo ugotovili, da vsi radi zahajamo v naravo (raje kot na morje).Najlepše je dopust preživeti v naravi. Nekateri imajo srečo, da praktično vsak dan živijo v naravi oziroma v sožitju z njo. Drugi, ki pa živimo v veliko bolj »urbanem« okolju pa imamo vsaj to možnost, da v naravo občasno pobegnemo.
Hribi, planine, skale, visokogorje, sneg je tisto kar nas pritegne. V hribih, pa četudi greš sam skoraj vedno najdeš nekoga za pogovor.
Glede na starost in sposobnost otrok je potrebno prilagoditi izlete v naravo. Otroke je potrebno na ustrezen način motivirati. Navedeno je bilo nekaj predlogov:
- iskanje markacij, ki se jo lahko tudi poboža,
- spoznavanje dreves, ki rastejo ob poti (iglavci: smreka, jelka, bor, macesen; listavci: bukev – žir, javor, hrast – želod, kostanj, …),
- spoznavanje rastlin in njihovih plodov (gozdne jagode, borovnice, robide, šipek, gobe, …), opazovanje kamnov, živali, okolice, … ,
- izlet s kolesom.
Ena od možnosti vzpodbude je tudi planinska knjižica v katero nato otroci zbirajo žige, ki jih dobijo v planinskih kočah ali pa iskanje skritega zaklada, ki ga je »škratek« skril na cilju izleta.
Skratka potrebno je najti vedno kaj novega. Pot tudi veliko hitreje mine, če se zapoje še kakšna pesem.
Večji problem je z motivacijo mladostnikov oziroma pubertetnikov. Zanimiva je tudi izkušnja, da se na izlet odpravi samo eden od staršev z enim otrokom. Omenjena kombinacija omogoča veliko časa za medsebojni pogovor kar vodi v izboljšanje medsebojnega odnosa in odpravo nesporazumov.
Včasih se je težko odpraviti saj se hitro najde kakšen izgovor (npr. liturgični listki za mašo).
Potrebno se je odpraviti potem pa tudi izgovori hitro izginejo oziroma se najde način, da se problem reši.
Lepo se je odpraviti na krajše enodnevne izlete. Še lepše pa je na daljših večdnevnih izletih, ko se še več časa preživi skupaj v naravi. Podobno lepo je tudi na skupnih taborih, ki so doživetje zase.
Pogovor smo zaključili s pesmijo Res je prijetno. Za zaključek pisanja izbranih misli pogovora pa navajam še del predhodno navedene in zapete pesmi:
»Res je prijetno, kadar v srcu čutim
srečo, veselje, tiho pesem stvarstva.
Vem, da na svetu nihče ni osamljen,
vsak je le delček širnega Življenja,
ki radodarno razliva se povsod.
Vse to je dar, neizmerni dar Ljubezni!«
Ivan Hudobivnik