Hribi, planine, skale, visokogorje, sneg je tisto kar nas pritegne. V hribih, pa četudi greš sam skoraj vedno najdeš nekoga za pogovor.

Glede na starost in sposobnost otrok je potrebno prilagoditi izlete v naravo. Otroke je potrebno na ustrezen način motivirati. Navedeno je bilo nekaj predlogov:
- iskanje markacij, ki se jo lahko tudi poboža,
- spoznavanje dreves, ki rastejo ob poti (iglavci: smreka, jelka, bor, macesen; listavci: bukev – žir, javor, hrast – želod, kostanj, …),
- spoznavanje rastlin in njihovih plodov (gozdne jagode, borovnice, robide, šipek, gobe, …), opazovanje kamnov, živali, okolice, … ,
- izlet s kolesom.
Ena od možnosti vzpodbude je tudi planinska knjižica v katero nato otroci zbirajo žige, ki jih dobijo v planinskih kočah ali pa iskanje skritega zaklada, ki ga je »škratek« skril na cilju izleta.
Skratka potrebno je najti vedno kaj novega. Pot tudi veliko hitreje mine, če se zapoje še kakšna pesem.
Večji problem je z motivacijo mladostnikov oziroma pubertetnikov. Zanimiva je tudi izkušnja, da se na izlet odpravi samo eden od staršev z enim otrokom. Omenjena kombinacija omogoča veliko časa za medsebojni pogovor kar vodi v izboljšanje medsebojnega odnosa in odpravo nesporazumov.

Včasih se je težko odpraviti saj se hitro najde kakšen izgovor (npr. liturgični listki za mašo).
Potrebno se je odpraviti potem pa tudi izgovori hitro izginejo oziroma se najde način, da se problem reši.
Lepo se je odpraviti na krajše enodnevne izlete. Še lepše pa je na daljših večdnevnih izletih, ko se še več časa preživi skupaj v naravi. Podobno lepo je tudi na skupnih taborih, ki so doživetje zase.

Pogovor smo zaključili s pesmijo Res je prijetno. Za zaključek pisanja izbranih misli pogovora pa navajam še del predhodno navedene in zapete pesmi:
»Res je prijetno, kadar v srcu čutim
srečo, veselje, tiho pesem stvarstva.
Vem, da na svetu nihče ni osamljen,
vsak je le delček širnega Življenja,
ki radodarno razliva se povsod.
Vse to je dar, neizmerni dar Ljubezni!«

Ivan Hudobivnik