Postala sva skavta

Poskušal bom opisati zakaj in na kakšen način sva midva postala skavta.

Spominjam se, da je žena Klavdija že pred leti v župniji spraševala kdaj se bo lahko hčerka Živa priključila skavtom. Želela sva ji najti primerno družbo.

Lani jeseni je osemletna hčerka Živa pričela obiskati prva skavtska srečanja. V tem času sva se tudi midva udeležila prvega skavtskega srečanja odraslih skavtov v Štepanji vasi. Nekako se nama je zdelo pomembno, da se skavtom pridruživa tudi midva in hčerki Živi in kasneje še mlajši Lauri dava lep zgled, da vsi skupaj nekoč postanemo prava skavtska družina.

Z ženo sva se redno udeleževala mesečnih skavtskih srečanj. Druge aktivnosti, ki so povezane s skavtstvom pa sva se udeleževala po svojih zmožnostih glede na obveznosti, ki jih imava letošnje »noro« leto resnično veliko.

Z Marinko in Alešem, ki sta postala najina »mentorja« smo izpeljali uvajanje oziroma podrobnejšo seznanitev s skavtstvom. Srečali smo se šele konec aprila, ko so sva že vedela, da bova letošnje leto dala skavtsko obljubo. Prvotni dogovor je bil namreč, da bova obljube dala naslednje leto, toda ker sva se prijavila na letošnji slovenski skavtski tabor Jamboree, na katerem bi v primeru danih obljub lahko v polnosti sodelovala, ter ker sva si pridobila zaupanje ostalih skavtov iz naše bratovščine, sva obljube lahko dala letos. Hvala za zaupanje!

Po najinem večurnemu uvajalnem srečanju sva utrjevala pridobljena spoznanja o skavstvu in se pridno učila skavtske zakone, obljubo in potek obreda obljube. Pred večerno molitvijo, preden gresta hčerki spat, smo zadnji teden pred obljubami pridno ponavljali potek obljub. Hčerka Živa je igrala vlogo vodje bratovščine midva z ženo pa sva odgovarjala. Če se nama je kaj zataknilo, naju je iz težav hitro rešila petletna Laura, ki je kaj hitro vedela pravi odgovor. Resnično, kako hitro se učijo otroci. Nama z ženo se že pozna, da sva »nekoliko« v letih in da stvari ne gredo v glavo tako kot nekoč. Vadili smo tudi različne vozle, ki sta se jih tudi hčerki zelo hitro naučili in pri tem pokazali svoje spretnosti.

V soboto (dan pred obljubami) je Klavdija napekla nekaj dobrot za posladek po obljubah pri tem sta ji hčerki z velikim veseljem pomagali. Pri tem delu so imele vse tri oblečene kuhinjski predpasnik in prav zanimivo jih je bilo opazovati s kakšnim veseljem delajo in se tudi na ta način pripravljajo na že kar težko pričakovane nedeljske skavtske obljube.

V nedeljo zjutraj smo se dobili na skavtski kavici. Ugotovili smo, da našitki na najinih novih krojih povsem ne ustrezajo in da bo potrebno enega zamenjati. Še sreča, da jih je imel Milan nekaj doma tako, da je kasneje Katja na kroj prišila nov našitek ZBOKSS. Skupaj smo se odpeljali v bližino Šentjurja pri Celju, na travnik ob robu gozda, ki ga je obkrožal še manjši potoček. Na tem cvetočem travniku so namreč potekale skavtske obljube. Še dobro, da trava ni bila posebno visoka tako, da s hojo po travniku nismo naredili prevelike škode.

Za pripravo objektov, ki so potrebni pri obljubah je imela vsaka skavtska veja svojo nalogo. Odrasli skavti smo pripravili stojalo za rutke. Matjaž in Milan sta dokaj hitro našla primerni veji – rogovili, ki smo ju povezali z vrvico po domače »špago« in na ta način dobili primerno stojalo za rutke. Stojalo smo še okrasili s cvetjem, ki so ga volčiči nabrali na bližnjem travniku. Iz vejic primerne oblike in vrvice smo izdelali še napis LJ4. Sledila je generalka in priprava na mašo. Odrasli skavti smo pripravili zahvale, ki jih je zapisala Nada, kasneje pri maši pa sta jih prebrala Klavdija in Aleš.

Ob petju in molitvah je bil kaj hitro na vrsti osrednji del: obred skavtskih obljub. Skavti razporejeni v slovesni kvadrat smo vodji bratovščine odgovarjali na zastavljena vprašanja, temu je sledilo izrekanje obljub. Najprej so bili na vrsti volčiči, kjer ja prva svojo obljubo izrekla hčerka – po novem tudi volkuljica Živa in nazadnje odrasli skavti, kar pomeni midva. Dvignila sva desno roko v skavtski pozdrav in skupaj izrekla obljubo: »Jaz Ivan (Klavdija)… «.

Po maši je bil čas za prigrizek in sledile so igre (vlečenje vrvi, nogomet, roverček), klepet odraslih skavtinj, pospravljanje in proti večeru odhod domov.

Rad bi še povedal, da se večkrat spomnim na tisto sončno nedeljo, na mašo v naravi med rožami in gozdovi, na obljubo in izrečene besede: »Ko enkrat daš skavtsko obljubo, si skavt za vedno.«

Ivan Hudobivnik