Družina

Odrasle skavtinje in skavti o družinskih zadevah. Letos je leto družine!

Archive for oktober, 2008

Zavihajmo rokave

Vnesel ivanhudobivnik1 na oktober 9, 2008

Delovne akcije na začetku skavtskega leta 2008/09 se je prvič udeležila tudi naša družina. V teh dneh mineva leto dni od kar sva se z ženo Klavdijo pridružila BOKSS Štepanja vas. V nadaljevanju tega prispevka bom opisal kako je ta dan druženja in služenja preživela naša družina.

V soboto zjutraj sta hčerki spali zelo dolgo, zato se je predvideni odhod od doma zavlekel za pol ure. Za pot iz Ljubljane do Matkovega kota smo si izbrali najkrajšo možno pot preko Podvolovljek-a, ki je glede na hitrejšo varianto po avtocesti krajša za približno 50 km. Načrt poti smo imeli s sabo pa tudi oznake »Skavti« postavljene ob poti so nakazovale, da smo na pravi poti. Na enem od križišč je bila oznaka z napačno obrnjenim napisom. Skavtinja iz avta pred nami je preverjala ali je napačna oznaka postavljena namerno ali po spletu okoliščin. Pot smo nadaljevali v smeri puščice in narobe obrnjenega napisa na njej. Kmalu smo prišli do zelene rampe kjer je bila oznaka za parkirišče. Parkirali  smo avto in pot nadaljevali peš. Do  zbirališča je bilo še nekaj hoje. Starejša hčerka Živa je pričela jamrati, da bi morali pot nadaljevati z avtom, ko je videla, da se nekateri mimo nas vozijo z avtom. Pa sem ji rekel: »Kakšna skavtinja pa si, da ne zmoreš te kratke poti.« No, potem pa je šlo.

Po zboru in razdrtju kroga sem se hitro vrnil po avto v katerem se je nahajal še del potrebne opreme (rokavice) in potice, ki jih je žena spekla za posladek. Odnesel sem jih skavtskim kuharicam v brunarico in se napotil na delovno akcijo. Spotoma sem pobral še Dušana. Točne lokacije delovne akcije nisva poznala, zato sva nadaljevala pot v smeri parkirišča pri zeleni rampi. Tam sva opazila, da se precej nižje vali gost bel dim. Po soteski in gostem dimu, ki se je ravno valil v najino smer sva se prebila do prizorišča akcije in se pridružila ostalim skavtom pri nalaganju ostankov sečnje – od dežja mokrih vej na kupe. Teh kupov je bilo precej. Naša družina se je odločila, da vmes naredimo še en kup. Ko je bil kup vej že precej visok, sem se lotil prižiganja. Mokre veje nikakor niso hotele zagoreti, zato sem si pomagal s suhimi smrekovimi vejicami in gorečimi palicami iz sosednjega gorečega kupa. Mimo je prišel gospodar in mi rekel, da mi ognja ne bo uspelo zakurit, kajti on si je pri prižiganju pomagal s suhim žaganjem in nafto. Po nekaj neuspešnih poskusih mi je uspelo, da je kopa vej pričela goreti. Skavti se ne damo kar tako!

Kmalu so veje pošteno zagorele in sproščala se je visoka vročina. Hčerka Laura se je kljub opozorilom preveč približala ognju, zato ji je vročina nekoliko zasmodila lase. Z ognjem se resnično ni za igrati.

Laura je med vejami našla lesene trikotne »kajle« in le te so postale njene »lubenice«, s katerimi se je nato igrala še cel dan. S pomočjo vil smo na ognjene kope zmetali še ostanke vej, ki so ostale v bližini kop. Med tem delom mi je žena rekla, da se vidi, da sem bil kmečki fant. To njeno pripombo sem razumel kot pohvalo. Njena izjava je resnična, je pa tudi res, da sem sedaj že dobro desetletje mestni mož.

Delovna akcija se je počasi zaključevala.  Koliko naredi skupna dobrih 60 skavtov v treh urah! Za to delo bi en sam človek potreboval cel mesec. Še fotografiranje in odšli smo do brunarice, kjer nas je čakala odlična enolončnica in dišeč kruh, ki ga je gospodinja z Matkove kmetije spekla v krušni peči. Tudi priboljškov, ki poženejo kri po žilah in takih s katerimi se posladkamo, ni manjkalo.

Po kosilu smo se igrali. Razdelili smo se v 12 skupin. Vsaka skupina je dobila svoje ime po živalih. Moja skupina se je imenovala Budni mački. Za nalogo smo imeli zvočno oponašanje živali. Tudi ostale skupine so imele zanimive naloge tako, da smeha ni manjkalo. V skupini kjer je bila moja žena so morali oskrbeti – mobilizirati navidezno zviti gleženj ene od udeleženk. Za navidezno ponesrečenka je bila določena ravno žena, ki je po poklicu medicinska sestra in ima prvo pomoč v malem palcu. Klavdija si je najprej skušala gleženj poviti kar sama, toda to ji ni bilo dovoljeno. Tokrat je bila v drugačni vlogi – v vlogi poškodovanke. Za navidezno poškodovanko so pripravili zasilna nosila, ki jih je skupina izdelala s pomočjo šotorke in nosilnih palic. Palici, ki jih je pripravila »reševalna« skupina so si mi zdeli nekam slabotni in predvideval sem, da ne bosta zdržali prenosa sicer persno lahke poškodovanke. Resnično sta se polomili. Smeh!

Med sveto mašo sta skavtsko obljubo izpovedala Ana in Ivo iz Velenjske bratovščine. Čestitke obema! Ob tem dogodku sem ponovno podoživel svojo skavtsko obljubo, ki sem jo opisal v članku Postala sva skavta. Med mašo je bilo veliko petja. Po maši sva se ob zvokih harmonike z ženo tudi zavrtela. Resnično ne vem, kdaj sva zadnjič takole zaplesala.

Dan se je prevešal v večer. To smo občutili tudi po mrazu, ki se je spuščal v dolino. Hitro smo pospravili in se pričeli poslavljati z mislimi, da se kmalu spet srečamo. Bil je resnično lep delovni dan. Naša družina, sicer nekoliko utrujena, je začetek skavtskega leta preživela brez hujših posledic. Ženina poškodba je bila zgolj navidezna, moja glava je ostala cela (Jamboree), le Laura je imela nekoliko krajše lase. Z nami domov so srečno prispele tudi Laurine »lubenice«, ki sedaj pozabljene v kleti čakajo, da končajo v peči.

Ivan Hudobivnik

Posted in Dogodki | 1 Comment »