Bil je dan pred Velikim Šmarnom. Vsakemu dnevu je dovolj njegova teža , če pa delo opravljaš z avtomobilom na vročem asfaltu, pa se nenadoma pojavi odgovornost.
V takšnih okoliščinah se mi med vožnjo rado dremlje. Zato, če le okoliščine dopuščajo, ustavim štoparju in tako vožnja hitreje mine, s klepetom pa si odganjam zoprno dremavico. Dan pred praznikom sem srečno pripeljal h koncu, čakala pa me je še dolga vožnja do Ljubljane.
Angel varuh je že vedel za moje prej opisane šoferske težave, zato mi je v Slapu ob Idrijci ob cesto postavil štoparja, študenta, ki je želel priti do Ljubljane. Takoj, ko se je fant usedel poleg mene, sem vedel, da bova na cilju »en,dva,tri« in da dremež to popoldne nima vstopa v moj avto.
Bila ga je sama vedrina, smeh, optimizem, radoživost, nedolžnost, zaljubljenost. Če je samo za trenutek zmanjkalo besed, si je že požvižgaval, brundal popevko, celo parkrat je tlesknil z dlanmi.
Zaupal mi je, da ima popravni izpit (tudi to spada k študiju), da se v Ljubljani nekako bolje pripravlja na izpite kot doma in da ima v Ljubljani tudi dekle, ki jo bo še danes obiskal, zvečer pa bosta oba skupaj šla k sveti maši k Frančiškanom. »Aha«, sem si mislil, »dekle je tisto,ki te vleče v Ljubljano!« In prav je tako!
Oj, mlada leta, oj, prve simpatije, oj, prve zaljubljenosti. Kako ste lepa, nedolžna, brezskrbna let? Zakaj minete tako hitro in neopazno, da se vas zavemo šele mnogo kasneje,ko se vas spominjamo.
Hitro sva ugotovila, da sva oba verna in nenadoma so se pred nama začele odpirati nove in nove teme, ena je bila bolj pomembna od druge, Ljubljana se približevala z neverjetno naglico, začelo nama je zmanjkovati časa.
Takrat je naša družina preživljala hude, težke čase. Žena je prebolela raka na prsih. Kljub velikemu zaupanju v dobrega Očeta strah ostane. Spominjam se, da sem v času ženine bolezni, in tudi danes še vedno, če je le trenutek primeren prosil in prosim sobesednika, naj zmoli molitev za našo družino, za zdravje moje žene.
Tudi to popoldne sem prosil tega mladega fanta, naj se nas spominja v molitvi. In ko je v Ljubljani pred študentskim domom stopal iz avtomobila, ko je imel že vrata odprta, mi je dejal: »Veste, sem se premislil. Zvečer, ko bova šla z dekletom k sveti maši, bom za vašo ženo raje daroval sveto obhajilo!” Ne morem vam opisati občutkov, ki so me v tistem trenutku obšli. Sreča, ganjenost, toplina, zaupanje, sigurnost, pogum, vera, mir, vse to se je prepletalo v meni.
Dobri Oče, prosim te, naj se zgodi tvoja volja, a ne prezri daru, prošnje tega mladeniča. Naj bo ta prošnja tudi za vse Slovenske družine, za vse matere in žene, ki se na življenjski poti srečujejo s to boleznijo.
Drage sestre, dragi bratje v skavtstvu! Jutri je prva adventna nedelja. Oba z ženo, kot tudi vsa postojnska bratovščina vam iz srca želimo, da bi letošnji advent preživeli v miru, prijateljstvu, v otroškem pričakovanju.
Želimo vam, da bi bilo to pričakovanje izpolnjeno na Božično noč, ko boste čistih src prejeli Kristusovo telo in ga, tako kot moj študent darovali dobremu Očetu.
Želimo vam, ne samo zato, ker smo v letu mladih, ampak zato, ker smo očetje in matere v to poklicani, da bi vzgojili in pomagali vzgojiti čim več takšnih mladih, kot je bil moj študent.
Z Bogom.
Peter in Marija Ženko
