Družina je sestavljena iz zelo različnih članov. Že mož in žena sta si močno različna. Tretji člen odnosov v družini so otroci. Gotovo ni zanemarljivo, da je vsak od njih enkraten in zato s svojo barvo donosov. Če so v istem domu še stari starši, tudi ti prinesejo k skupnemu dogajanju svoj delež.

Življenje družine je zaznamovano s skrbjo:

• za dom,
• s službenimi obveznostmi,
• za interese in želje posameznikov.

Vsakdo vse to zaznamuje še s svojim značajem in trenutnim razpoloženjem – doživljanji. Da pa je življenje še bolj pestro, prihajajo v življenje družine tudi nenapovedane zadeve od zunaj, npr. obisk sorodnikov, prijateljev, dimnikarja, drugič se pokvari pralni stroj, pojavi se bolezen ali zgodila se je nesreča.

V svojem domu je vsak najbolj pristen. V družbi prijateljev, kjer se dobivamo občasno, lahko marsikaj prikrijem, v službi prav tako igram le določeno vlogo, v krogu svoje družine sem najbolj razkrinkan. V odnosih znotraj družine sem najbolj neposreden, spontan. Prav zato družina najbolj globoko oblikuje človeka, ga obrusi. Lahko rečemo, da je najboljša šola za usposabljanje v odnosih.

Vsakdo hrepeni po veselem in zadovoljnem življenju, še posebej v svoji družini. V kolikor so doma drugačne razmere, je že majhen izgovor priložnost za beg.

Podelitev:

• Kaj ti največ pomeni pri odnosih v družini?
• Katere sestavine zahtevajo dobri družinski odnosi?

Zapišite v obliki plakata, miselnega vzorca.

Za sklep si preberite: Kol 3, 12-17:

br. Primož Kovač

Za nami so velikonočni prazniki in verjetno še vedno odmevajo v nas. Upam, da so bili lepa priložnost za družinski dogodek.Pogovor
Izmenjajte si, kako ste praznovali velikonočne praznike kot družinski praznik.

Ko je nastalo velikonočno praznovanje, je bilo zastavljeno kot družinski dogodek. To je bilo v času, ko so bili Izraelci še sužnji v Egiptu.

Preberite
Odlomek iz Svetega pisma: Pasha in praznik nekvašenega kruha 2 Mz 12,1-15.

Družina je tudi kraj praznovanja.
S praznovanjem se dotaknemo še ene besede, ki je pomembna za družino. To je DOM. Danes pogosto namesto nje uporabljamo drug izraz – stanovanje. Vendar je med njima pomembna razlika. Stanovanje je vendar le kraj, ki mi luži kot servis za hranjenje, počivanje in higieno. Dom je več kot le to. Prav praznovanje je ena od besed, ki opisuje, kaj je dom. Praznovanje je veselje, sproščenost, iskrenost, nenarejenost, zaupanje, sprejetost. Kraj, kjer to sem in to doživljam, je dom. Najprimernejši kraj za praznovanje družine je dom.

Skavti, ki hočemo narediti svet boljši, kot smo ga prejeli, stojimo pred nalogo, da na novo osmislimo tudi praznovanje. Iskreno praznovanje, prinaša novo kakovost v življenje družine. Tam, kjer so v družini sprti, niso zmožni skupaj praznovati. Tudi dogodki, ki bi jih bilo potrebno praznovati, gredo mimo njih.

Odkrijmo, da je najprej vsaka nedelja čas praznovanja, da so tukaj drugi državni in verski prazniki, da so tukaj osebni in družinski prazniki. Potrebno si je zagotoviti možnost, da bomo v krogu svoje družine lahko praznovali (tudi službe po možnosti tako načrtujemo, da smo takrat prosti).

Kolikor je mogoče, bi si morali zavzemati tudi za to, da bi družba omogočila družinam, da bi skupaj praznovale. Nedeljo bi bilo potrebno razglasiti za družinski dan v tednu in da ima vsaka družina pravico do tega dneva zase.

Beseda praznovanje vsebuje v sebi besedo »prazen«. Soočamo se tudi z dejstvom, da mnogi ne zanjo praznovati, ker nimajo te izkušnje iz svoje mladosti in družine, iz katere izhajajo. Tako se znajdejo v razmerah, ko ne vedo, kaj na praznik početi. Ko obstajajo že različni tečaji za usposabljanja, ali ne bi bilo potrebno oblikovati tudi tečaj za praznovanje? Dejansko je praznovanje ravno nasprotje od praznine. In kako napolniti praznični dan, se je potrebno naučiti.

Pogovorite se

• V čem še doživljate praznovanje kot dar, kot priložnost za družino?
• Kaj praznovanja prinašajo v vaše družine?

Duhovno misel zaključite s primerno pesmijo. Določite, kdo bo povzetek vašega pogovora delil z vsemi slovenskimi odraslimi skavti preko našega bloga Družina.

br. Primož Kovač

Vsi radi poudarjamo, kako je pogovor pomemben. Prav je, da se ga dotaknemo tudi v sklopu naših duhovnih misli o družini.

Naredimo najprej vajo: Preberite nekaj misli o pogovoru in poslušanju, ki smo jih že slišali na duhovnih vajah v Kančevcih. Vsak naj jih pozorno posluša.

Pogovor ni:

• nizanje besed, ker je to vljudno in ker to delajo dobri, prijazni in prijetni ljudje,
• nizanje besed, ker ne vem, kako bi se uspešno izvlekel, ne da bi drugega prizadel ali užalil,
• pretvarjanje, da o nečem nekaj vem, v resnici pa ne,
• iskanje šibkih točk v pogovoru, z namenom, da bi na vsak način imel vedno prav,
• priprava streliva za napad,
• poudarjanje ene same informacije na račun vsega drugega,
• skakanje v besedo drugemu, ko govori,
• govorjenje brez predaha, da drugi ne more do besede,
• čakanje na trenutek, ko boš lahko povedal vse, kar te muči.

Kjer je govor, je potrebno tudi poslušanje.

Poslušanje je:

• “Poslušati je želeti slišati.”
• Poslušati pomeni čutiti pozornost.
• Ljudje, ki do drugih čutijo naklonjenost, poslušajo.
• Ljudem, ki poslušajo, ni vseeno.
• Poslušanje je tudi izraz ljubezni, kajti ljubezen ni le čustvo, je tudi dejanje. In prvo dejanje ljubezni je poslušanje.
• Poslušanje je tudi pot do razjasnitve.
• Začasno odložiti svoje sodbe in si dovoliti, da sem popolnoma na voljo drugi osebi.

Poslušanje ni:

• polovično poslušanje, ker je to vljudno in ker to delajo dobri, prijazni in prijetni ljudje,
• polovično poslušanje, ker ne vem, kako bi se uspešno izvlekel, ne da bi koga prizadel ali užalil,
• pretvarjanje, kot da me nekaj zanima, pa me v resnici ne,
• iskanje šibkih točk v pogovoru, z namenom, da bi na vsak način imeli vedno prav – poslušanje zaradi priprave streliva za napad,
• iskanje ene same informacije na račun vsega drugega,
• pripravljanje svoje naslednje pripombe med tem, ko druga oseba govori,
• nepremično sedenje z zaprtimi usti,
• pasivnost,
• čakanje na trenutek, ko bom lahko začel govoriti.

Sedaj naj vsak na list napiše tiste misli, ki se jih je zapomnil.

Ko končate s pisanjem, naj si vsak odgovori, zakaj si je zapomnil ravne te misli o pogovoru in poslušanju? Koliko te misli zadevajo moj način pogovora in poslušanja. Koliko sem te misli nanašal na mojega sogovornika?

Poglejmo si primer pogovora iz evangelija. Preberimo Jn 4, 4-26 in Jn 4, 28-29 po vlogah: Jezus, Samarijanka in vezno besedilo.

To ženo imenujemo kar Samarijanka, to je dejansko prebivalka pokrajine Samarije. Iz besedila vemo o njej tudi, da ima družino – živi z možem. Tej ženi se zgodita dve obliki pogovora: pogovor doma in pogovor z Jezusom kot osebo od zunaj.

Kaj lahko rečemo o njenem pogovoru doma? Nekaj skopih podatkov nam omogoči dovolj jasno sklepanje. »Pet mož si imela in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož.« Tolikšno število mož predpostavlja, da z nobenim ni bila dolgo. Z vsakim se je hitro razšla. Iz tega lahko sklepamo, da z nobenim ni vzpostavila trdnejšega odnosa, ki ga pa brez pogovora ni mogoče vzpostaviti. Kjer ni pogovora, si ljudje postanejo tujci, pa četudi imajo dom pod isto streho. Ko ni besednega pogovora, po možnosti še obogatenega z znamenji in kretnjami, se začenja pogovor z dejstvi. Za zadnjega pravi, da niti ni njen mož. Že iz tega poimenovanja lahko sklepamo, da imata neko specifično obliko pogovarjanja. Prva raven pogovora se ženi dogaja doma, kjer lahko sklepamo, da ni bilo veliko, ali pa globljega besednega pogovora, zato pa so v določenem trenutku spregovorila dejstva – kot zadnje ločitev.

Drugo raven pogovora doživi pri vodnjaku. Pogovor z Jezusom je natančno opisan. Ohranjene so vse besede, ki sta jih izrekla, ob njih pa si lahko predstavljamo še njune drže in kretnje. Kot običajno je žena v začetku prišla po vodo, na koncu je odšla zelo spremenjena. Vrč je pustila kar pri vodnjaku, nazaj je hitela polna navdušenja, da bi čim prej vsem v mestu povedala, kaj se ji je zgodilo. Pogovor ji je prinesel novo veselje do življenja, jo je ozdravil, je imel torej terapevtski učinek. Prav to lahko rečemo za vsak pogovor, pa četudi je le izmenjava vsakodnevnih doživetij, počutja, skrbi, uspehov, pričakovanj, strahov.

Če lahko, si povejte, kako doživljate pogovore s sozakoncem, z otroci in z drugimi domačimi. Kaj ti pogovori pomenijo?

Duhovno misel – pogovor sklenite s pesmijo Družinica (Sem jaz, sem jaz, sem jaz, gradim družinico…).

Določite nekoga, ki bo povzetek vašega pogovora delil z vsemi slovenskimi odraslimi skavti na blogu Družina.

br. Primož Kovač

Za izhodišče tokratne duhovne misli bomo vzeli pripoved iz stare zaveze. Nastala je v obdobju judovske sužnosti v Babilonu. To je pripoved o Tobiju. Preberimo odlomek, ki opisuje, kako sta prvo noč kot mož in žena preživela Tobija in Sara: Tob 8,4-9

Tobija in Sara sta na zelo pomembno mesto postavila molitev. V danih okoliščinah je to bil celo temelj njunega obstoja. Sari je bila to že osma poroka. Pri vseh prejšnjih porokah se je dogodilo, da so ženini prvo noč umrli. To je storil duh Asmodej. Na slikovit način nam pripoved spregovori, da mož in žena ne moreta postati dva »kar tako«, pač pa da je Bog namenil nekomu za ženo, oziroma za moža določeno osebo. V času priprave na družino je torej potrebno odkriti, koga mi je Bog namenil za sozakonca.

V sklopu celotne pripovedi pa je podan še en razlog, zakaj prvih sedem zakonov ni zaživelo, pač pa so bili mrtvi že ob samem začetku. To je namen, zakaj nekoga vzamem za moža, za ženo. Tobija v svoji molitvi razkrije en takšen napačen namen: »In zdaj si vzamem svojo sestro, ne zaradi nečistovanja, ampak iz resnice« (Tob 8,7). Pred tem pa je omenjen še en napačen razlog: »In tako je bilo Tobiju dano, da dobi njeno dediščino pred vsemi, ki so jo hoteli imeti« (Tob 3,17).

Skupno življenje (zakon, družina) potrebuje zdrav temelj, je zahtevno. Skupnost moža in žene ne nastane tako, da se dva odločita živeti skupaj, da se preselita v skupne prostore. Biti drug drugemu mož – žena zelo preplete obe življenji.

Trajnosti zakona tudi ne more zagotoviti samo eden. Lahko eden naredi vse, kar je mogoče za ohranitev skupnosti, pa če drugi noče, ga prvi ne more v to prisiliti.

Molitev v družini in skupna molitev zakoncev ima zato več pomenov:

• Najprej je klicanje Boga v skupnost, je navzočnost Boga v družini. Trajnost skupnosti ni več le sad prizadevanja dveh oseb, pač pa je Bog kot malta, ki povezuje različne opeke.
• Molitev kot dogodek daje vedno nove priložnosti, da se takrat začutimo kot družina, je družinski dogodek. Pri tem imamo veliko priložnosti za ustvarjalnost:
  

1. oblikovati vsebino molitve (iz molitvenikov, spontane molitve, Sveto pismo, pesmi),
2. oblikovanje prostora za molitev – »bogkov kot« (uporaba različnih simbolov, npr. v adventu adventni venec, v božiču, jaslice, v postu križ, v velikonočnem času sveča, … ),
3. uporaba različnih kretenj (sedimo, drug drugega pokrižamo, se primemo za roke …).

• Molitev spreminja osebo. Človek, ki moli, je dovzeten za spremembe svojega ravnanja, odzivanja. To pa ima pri oblikovanju skupnosti kot je skupnost moža in žene, ter družine velikega pomena. Nehote se je potrebno prilagajati drugemu. Molitev mi bo pomagala razločevati, kaj je za zakon in družino pomembno, kaj je manj pomembno. Molitev me bo tudi usposabljala, da se bom sam zmožen prilagoditi skupnemu dobremu, da ne bom v te spremembe prisiljen.

Lahko si med seboj podelite izkušnje molitve v vaših domovih: kdaj molite skupaj, kako molitev oblikujete, kaj vam pomeni skupna molitev.

Po pogovoru:

Pobuda: V postni čas stopamo ob vzkliku »Spreobrni se in veruj evangeliju«. Naj bo letos to »spreobrnjenje« po skavtskih družinah naslednje: da bi poiskali priložnosti za skupno družinsko molitev ali pa za skupno molitev zakoncev.

Duhovno misel – pogovor sklenite z molitvijo za družine. Molitev si izberite sami.

Določite, kdo bo povzetek vašega pogovora delil z vsemi slovenskimi odraslimi skavti preko internetne strani.

br. Primož Kovač

V družinsko življenje spadajo tudi odnosi med brati in sestrami. Brate in sestre veže neka globoka vez: isti starši, isti dom, isto okolje odraščanja. Hkrati je tudi res, da si nihče ni izbiral bratov in sester, pač pa so podarjeni.V obdobju odraslosti je tako tudi paleta odnosov med brati in sestrami zelo široka: od globoke povezanosti do popolne odtujitve.

Sveto pismo nam daje kar nekaj izkušenj takšnih odnosov. Poskušajmo najprej sami našteti nekaj teh primerov (ne nadaljujte, dokler ne naštejete nekaj primerov!).

Najbolj značilni so:

• Kajn in Abel (1 Mz 4,1-8)
• Ezav in Jakob (1 Mz 27,1-41)
• Egiptovski Jožef in njegovi bratje (1 Mz 37,2-27)
• Apostola Andrej in Peter (Jn 1,35-42)
• Marta in Marija ter Lazar (Lk 10,38-42; Jn 11,1-44)

Izberite enega od naštetih odlomkov in ga preberite. Doma preberite vse odlomke .

Med seboj si podelite izkušnje o vašem odnosu do bratov in sester:

• Koliko ste povezani?
• Kaj vam pomenijo?
• Katerega dogodka, ki ste ga doživeli z brati in sestrami ali katerim od njih, se še posebej radi spominjate?
• Ob kateri priložnosti se srečujete?

4. skavtski zakon govori o bratstvu: “Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat; skavtinja je prijateljica vsakomur in vsem skavtom sestra.”

Prav izkušnja rodnih bratov in sester pomaga, da lahko v odrasli dobi ustvarjamo tudi te širše družine, to so duhovne družine, kot so skavti. Tudi v njih prepoznajmo veliko bogastvo in velik blagoslov.

Ob tem se znova spomnimo projekta v letu družine – skavtska žlahta.

• Kako gre z osebnimi obiski pri skavtih?
• Koliko okenc za podpise na kartončku imaš še praznih?
• Kako je tudi z obiskom bratovščine. Ste se že dogovorili, katero bratovščino boste šli obiskat? Če je odgovor NE, potem imate tokrat priložnost da se dogovorite in določite, kdo se bo dogovoril za ta obisk.

Duhovno misel sklenite s pesmijo: Naj skavtski duh

Določite še nekoga, ki bo kratek odmev, kakšno vaše sporočilo skavtskim bratom in sestram posredoval na blog Družina.

br. Primož Kovač

Ko so pretekli dnevi, je Ana spočela in rodila sina. In dala mu je ime Samuel, ker je rekla: »Od GOSPODA sem ga želela.« 1 Sam 1,20Mesec december je zaznamovan z božičnim praznikom, pred njim pa je čas pričakovanja. Ob tem prazniku se vživljamo v dogodek Kristusovega rojstva, starši pa lahko podoživljajo tudi svoj osebni božič, ko so v svojo družino sprejeli otroka.

Tokrat se bomo ustavili ob Samuelu in njegovem rojstvu. Preden si preberemo zapis o tem, poskušajmo obnoviti, koliko že vemo o njem:

• Kdo je bil Samuel?
• Naštejmo kakšen dogodek iz njegovega življenja.
• Kako pa je bilo z njegovim rojstvom?
• Kdo so njegovi starši?
• V kakšni družini se je rodil?
• Je kakšna stvar posebej zaznamovala njegovo rojstvo?

Preberite si odlomek: 1 Sam 1,1-20

• Kaj me je v tem odlomku nagovorilo?
  
• Kaj je pritegnilo mojo pozornost?
  
• Česa sem se ob tem spomnil?
  
• Med seboj si podelimo te vtise.
  
• Vsak, ki bo spregovoril, naj bo jedrnat.

Rojstvo otroka je velik dan za družino. Za samim dogodkom rojstva se poleg konkretnih priprav, skriva še velika zakladnica pričakovanj, hrepenenja, vprašanj, morda tudi strahov, … Tako rojstvo ni le preprosto dejstvo, ampak veliko bolj zapleteno dogajanje, kar pa ga naredi bogatejšega. Rojstvo otroka je močan poseg v osebno in zakonsko življenje. Tukaj je novo bitje, ki ga ne morem sprejeti le začasno. Samuelova mati je v rojstvu otroka videla smisel in izpolnitev svojega življenja.

Skavti vidimo v rojstvu otroka tudi način zvestobe domovini (2. skavtski zakon). Kdo lahko še boljše obdari svojo domovino kot starši, ki ji podarijo novega člana?

Dogodek Samuelovega rojstva nam pokaže tudi na naslednjo razsežnost rojstva: Otrok je Božji dar, ni sam po sebi umeven. Z vsakim otrokom sta starša obdarjena. O tem nam spregovorita dve dejstvi:

• Starša ne moreta z gotovostjo napovedati, kdaj bo prišlo do spočetja.
• Vsak otrok je enkraten, otroci istih staršev so si med seboj zelo različni.

Povabilo za pričevanje tistih, ki ste starši:

• Kako ste sprejeli, sprejemali vašega otroka?
  
• Kako ste to doživljali?

Duhovno misel zaključite s primerno pesmijo.

Eden iz bratovščine naj zbere nekaj misli iz vašega pogovora in jih podeli z drugimi skavti na internetni strani (http://druzina.blog.skavt.net/). Povabljeni tudi posamezniki, da podelite svoje misli z drugimi skavti. Hvala.

br. Primož Kovač

GOSPOD Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.«Kadar beseda nanese na Adama in Evo, običajno najprej pomislimo na njun greh. Vendar to ni vse, kar je Sveto pismo zapisalo o prvih starših, oziroma tudi o prvem zakonskem paru. Najprej o njima spregovori 2. poročilo o stvarjenju, to je 2. poglavje 1. Mojzesove knjige. Poskušajmo znova obnoviti, kako je prišlo do tega zakonskega para.

1. Ne da bi gledali v Sveto pismo, naj eden začne pripovedovati o nastanku tega zakonskega para, drugi ga dopolnijo, tudi s podrobnostmi.
2. Preberimo ta odlomek (1 Mz 2,18-25). Med poslušanjem naj bo vsak pozoren na to, kaj bo pritegnilo njegovo pozornost. Morda bo to kakšna beseda, kretnja ali razpoloženje določene osebe, …
3. Povabljeni vsi, da bi povedali, kaj ste slišali v tem odlomku. Po možnosti naj vsak pove, pri čem se je zaustavila njegova misel, lahko doda svoje razmišljanje.
   

Na začetku opisanega odlomka najprej nastopi Bog, ki ima svoje načrte in namene. Hoče, da bi si Adam našel »pomočnico«. Adam najprej pregleduje vsa ustvarjena živa bitja. S tem je tako zaposlen, da se niti ne zaveda, da istočasno odrašča tudi za novo raven odnosa. Ob koncu svojega dela je le začutil, da mu nekaj manjka. Ko se pred njim pojavi Eva (Bog jo je pripeljal k človeku), mu v trenutku postane vse jasno. »To je tisto bitje, po katerem sem hrepenel.« Adamovo veselje pokaže na pomembnost trenutka, ko spoznaš svojega življenjskega sopotnika.

Povabljeni tisti, ki ste poročeni ali imate dekle ali fanta, da bi spregovorili o trenutku, ko ste spoznali (prvič videli) svojega moža, ženo, fanta, dekle; ali ko ste se prvič zavedali, da bi ta oseba lahko to bila. Ko se danes ozirate nazaj na ta trenutek, koliko lahko rečete, da ti ga/jo je Bog nastavil?

Duhovno misel zaključite z molitvijo desetke »ki je Svetega Duha poslal« za mlade, ki si iščejo življenjske sopotnike, da bi bili pozorni na to, koga jim bo Bog »nastavil«.

Kako vas je nagovorilo? Komentirajte!

br. Primož Kovač

P.S.: Dodajam še znano Michelangelovo fresko “Stvarjenje Adama”. Dekle, ki jo Bog objema s svojo levo roko je Eva.

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.«Kako se nadaljuje? Poglej celotno besedilo na: Jn 2, 1-11

Primož vam je že pripravil “navodila za uprabo” duhovne misli za mesec oktober, ki jo lahko najdetu na tej povezavi. Klikni!

In tu smo odprli blog, da lahko kaj napišemo in si delimo svoje svoje vtise. In tudi na tak virtualen način gradimo našo družino. Povabljeni!

Kako pa lahko komentiram?

Klikni na “No comments” (ali če je kdo pred vami že komentiral pa piše “1 Comment”) in piši.