Bil je dan pred Velikim Šmarnom. Vsakemu dnevu je dovolj njegova teža , če pa delo opravljaš z avtomobilom na vročem asfaltu, pa se nenadoma pojavi odgovornost.

V takšnih okoliščinah se mi med vožnjo rado dremlje. Zato, če le okoliščine dopuščajo, ustavim štoparju in tako vožnja hitreje mine, s klepetom pa si odganjam zoprno dremavico. Dan pred praznikom sem srečno pripeljal h koncu, čakala pa me je še dolga vožnja do Ljubljane.

Angel varuh je že vedel za moje prej opisane šoferske težave, zato mi je v Slapu ob Idrijci ob cesto postavil štoparja, študenta, ki je želel priti do Ljubljane. Takoj, ko se je fant usedel poleg mene, sem vedel, da bova na cilju »en,dva,tri« in da dremež to popoldne nima vstopa v moj avto.

Bila ga je sama vedrina, smeh, optimizem, radoživost, nedolžnost, zaljubljenost. Če je samo za trenutek zmanjkalo besed, si je že požvižgaval, brundal popevko, celo parkrat je tlesknil z dlanmi.

Zaupal mi je, da ima popravni izpit (tudi to spada k študiju), da se v Ljubljani nekako bolje pripravlja na izpite kot doma in da ima v Ljubljani tudi dekle, ki jo bo še danes obiskal, zvečer pa bosta oba skupaj šla k sveti maši k Frančiškanom. »Aha«, sem si mislil, »dekle je tisto,ki te vleče v Ljubljano!« In prav je tako!

Oj, mlada leta, oj, prve simpatije, oj, prve zaljubljenosti. Kako ste lepa, nedolžna, brezskrbna let? Zakaj minete tako hitro in neopazno, da se vas zavemo šele mnogo kasneje,ko se vas spominjamo.

Hitro sva ugotovila, da sva oba verna in nenadoma so se pred nama začele odpirati nove in nove teme, ena je bila bolj pomembna od druge, Ljubljana se približevala z neverjetno naglico, začelo nama je zmanjkovati časa.

Takrat je naša družina preživljala hude, težke čase. Žena je prebolela raka na prsih. Kljub velikemu zaupanju v dobrega Očeta strah ostane. Spominjam se, da sem v času ženine bolezni, in tudi danes še vedno, če je le trenutek primeren prosil in prosim sobesednika, naj zmoli molitev za našo družino, za zdravje moje žene.

Tudi to popoldne sem prosil tega mladega fanta, naj se nas spominja v molitvi. In ko je v Ljubljani pred študentskim domom stopal iz avtomobila, ko je imel že vrata odprta, mi je dejal: »Veste, sem se premislil. Zvečer, ko bova šla z dekletom k sveti maši, bom za vašo ženo raje daroval sveto obhajilo!” Ne morem vam opisati občutkov, ki so me v tistem trenutku obšli. Sreča, ganjenost, toplina, zaupanje, sigurnost, pogum, vera, mir, vse to se je prepletalo v meni.

Dobri Oče, prosim te, naj se zgodi tvoja volja, a ne prezri daru, prošnje tega mladeniča. Naj bo ta prošnja tudi za vse Slovenske družine, za vse matere in žene, ki se na življenjski poti srečujejo s to boleznijo.

Drage sestre, dragi bratje v skavtstvu! Jutri je prva adventna nedelja. Oba z ženo, kot tudi vsa postojnska bratovščina vam iz srca želimo, da bi letošnji advent preživeli v miru, prijateljstvu, v otroškem pričakovanju.

Želimo vam, da bi bilo to pričakovanje izpolnjeno na Božično noč, ko boste čistih src prejeli Kristusovo telo in ga, tako kot moj študent darovali dobremu Očetu.

Želimo vam, ne samo zato, ker smo v letu mladih, ampak zato, ker smo očetje in matere v to poklicani, da bi vzgojili in pomagali vzgojiti čim več takšnih mladih, kot je bil moj študent.

Z Bogom.

Peter in Marija Ženko

Poskušal bom opisati zakaj in na kakšen način sva midva postala skavta.

Spominjam se, da je žena Klavdija že pred leti v župniji spraševala kdaj se bo lahko hčerka Živa priključila skavtom. Želela sva ji najti primerno družbo.

Lani jeseni je osemletna hčerka Živa pričela obiskati prva skavtska srečanja. V tem času sva se tudi midva udeležila prvega skavtskega srečanja odraslih skavtov v Štepanji vasi. Nekako se nama je zdelo pomembno, da se skavtom pridruživa tudi midva in hčerki Živi in kasneje še mlajši Lauri dava lep zgled, da vsi skupaj nekoč postanemo prava skavtska družina.

Z ženo sva se redno udeleževala mesečnih skavtskih srečanj. Druge aktivnosti, ki so povezane s skavtstvom pa sva se udeleževala po svojih zmožnostih glede na obveznosti, ki jih imava letošnje »noro« leto resnično veliko.

Z Marinko in Alešem, ki sta postala najina »mentorja« smo izpeljali uvajanje oziroma podrobnejšo seznanitev s skavtstvom. Srečali smo se šele konec aprila, ko so sva že vedela, da bova letošnje leto dala skavtsko obljubo. Prvotni dogovor je bil namreč, da bova obljube dala naslednje leto, toda ker sva se prijavila na letošnji slovenski skavtski tabor Jamboree, na katerem bi v primeru danih obljub lahko v polnosti sodelovala, ter ker sva si pridobila zaupanje ostalih skavtov iz naše bratovščine, sva obljube lahko dala letos. Hvala za zaupanje!

Po najinem večurnemu uvajalnem srečanju sva utrjevala pridobljena spoznanja o skavstvu in se pridno učila skavtske zakone, obljubo in potek obreda obljube. Pred večerno molitvijo, preden gresta hčerki spat, smo zadnji teden pred obljubami pridno ponavljali potek obljub. Hčerka Živa je igrala vlogo vodje bratovščine midva z ženo pa sva odgovarjala. Če se nama je kaj zataknilo, naju je iz težav hitro rešila petletna Laura, ki je kaj hitro vedela pravi odgovor. Resnično, kako hitro se učijo otroci. Nama z ženo se že pozna, da sva »nekoliko« v letih in da stvari ne gredo v glavo tako kot nekoč. Vadili smo tudi različne vozle, ki sta se jih tudi hčerki zelo hitro naučili in pri tem pokazali svoje spretnosti.

V soboto (dan pred obljubami) je Klavdija napekla nekaj dobrot za posladek po obljubah pri tem sta ji hčerki z velikim veseljem pomagali. Pri tem delu so imele vse tri oblečene kuhinjski predpasnik in prav zanimivo jih je bilo opazovati s kakšnim veseljem delajo in se tudi na ta način pripravljajo na že kar težko pričakovane nedeljske skavtske obljube.

V nedeljo zjutraj smo se dobili na skavtski kavici. Ugotovili smo, da našitki na najinih novih krojih povsem ne ustrezajo in da bo potrebno enega zamenjati. Še sreča, da jih je imel Milan nekaj doma tako, da je kasneje Katja na kroj prišila nov našitek ZBOKSS. Skupaj smo se odpeljali v bližino Šentjurja pri Celju, na travnik ob robu gozda, ki ga je obkrožal še manjši potoček. Na tem cvetočem travniku so namreč potekale skavtske obljube. Še dobro, da trava ni bila posebno visoka tako, da s hojo po travniku nismo naredili prevelike škode.

Za pripravo objektov, ki so potrebni pri obljubah je imela vsaka skavtska veja svojo nalogo. Odrasli skavti smo pripravili stojalo za rutke. Matjaž in Milan sta dokaj hitro našla primerni veji – rogovili, ki smo ju povezali z vrvico po domače »špago« in na ta način dobili primerno stojalo za rutke. Stojalo smo še okrasili s cvetjem, ki so ga volčiči nabrali na bližnjem travniku. Iz vejic primerne oblike in vrvice smo izdelali še napis LJ4. Sledila je generalka in priprava na mašo. Odrasli skavti smo pripravili zahvale, ki jih je zapisala Nada, kasneje pri maši pa sta jih prebrala Klavdija in Aleš.

Ob petju in molitvah je bil kaj hitro na vrsti osrednji del: obred skavtskih obljub. Skavti razporejeni v slovesni kvadrat smo vodji bratovščine odgovarjali na zastavljena vprašanja, temu je sledilo izrekanje obljub. Najprej so bili na vrsti volčiči, kjer ja prva svojo obljubo izrekla hčerka – po novem tudi volkuljica Živa in nazadnje odrasli skavti, kar pomeni midva. Dvignila sva desno roko v skavtski pozdrav in skupaj izrekla obljubo: »Jaz Ivan (Klavdija)… «.

Po maši je bil čas za prigrizek in sledile so igre (vlečenje vrvi, nogomet, roverček), klepet odraslih skavtinj, pospravljanje in proti večeru odhod domov.

Rad bi še povedal, da se večkrat spomnim na tisto sončno nedeljo, na mašo v naravi med rožami in gozdovi, na obljubo in izrečene besede: »Ko enkrat daš skavtsko obljubo, si skavt za vedno.«

Ivan Hudobivnik

Bratovščina Ježica je pripravila nov plakat z naslovom Družina je dobrina. Namen plakata je, da v poplavi plakatov, ki služijo zgolj materialnim interesom, predstavimo plakat, ki izpostavi družino kot vrednoto oz. da je družina dobrina! Nagovorili naj bi predvsem mlade, zato je plakat oblikovan v modnem grafičnem stilu. V jeziku simbolov pa plakat sporoča:

• Osebe predstavljene družine so črne silhuete, ki predstavljajo snovno pojavnost družine, posameznik je tu le del celote -družine,
• svojo vlogo odigra predvsem v odnosu do drugih članov, zato se to izraža tudi v njihovi drži.
• Metulji in spiralne vitice so tista vez ljubezni, ki družino povezuje in je večna, vseobsegajoča od bele do črne.
• Poudari jo simbol kroga, ki označuje popolnost, celovitost, enost ker krog zbran sam v sebi nima ne začetka ne konca. Krog predstavlja tudi čas v smislu cikličnosti ; tu v smislu, da se družina ponavlja skozi rodove prednikov in prihodnjih generacij.
• Izražena diagonala postavitve motivov kaže na dinamiko in razvoj, kar tudi so odnosi v družini. Neprestano se je treba truditi za dobre odnose in v različnih obdobjih drugače glede na starost članov. Biti z družino zato pomeni tudi osebnostno rasti, se razvijati.
• Zelena je najbolj naravna barva in simbolizira harmonijo. Je barva vegetacije, povezujemo jo z naravo, simbolizira življenje, mladost, neizkušenost, pa tudi pomlad in svežino.
• Roza je barva ljubezni, topline in nežnosti.
• Beli metulj v temelju nosi to pozitivno sporočilo plakata.

Tematska ideja – Bratovščina Ježov, vsebinska ideja in oblikovanje – Karmen Kristan = Transcendentna ježevka , besedilo – Tone Sečnik = Hudomušni jež.

Plakate bi radi razobesili po vsej Sloveniji, dobijo se pri Anici Sečnik (041 332478).

Lahko ga tudi sami naložite in stiskate zmanjšano verzijo: Plakat Družina je dobrina

Karmen Kristan

Včeraj je bil materinski dan in praznovale smo tudi skavtske mame. Na moj e-naslov je prišla ta “voščilnica” in ker se mi zdi nekaj posebnega in zelo lepega, jo pošiljam vsem skavtskim mamam za včeraj, za danes, za jutri in za vse prihodnje dni.

Samo to jutro bom stopila čez kup perila
in te odpeljala v park,
da se boš tam igral.
Samo to jutro bom pustila posodo
v pomivalnem koritu
in ti dovolila, da me naučiš
sestaviti tvoje puzzle.
Samo to popoldne
bom izključila telefon
in pustila računalnik ugasnjen,
s teboj bom sedela na dvorišču
in spuščala milne mehurčke.

Samo v tem popoldnevu niti enkrat
ne bom zavpila nad teboj,
še takrat ne bom zagodrnjala,
ko boš kričal in jokal
za sladoledarjevim tovornjakom,
pač pa ti bom kupila eno lučko,
če se bo pripeljal mimo.
To popoldne me ne skrbelo,
kaj boš, ko odrasteš,
ne bom ponovno premlevala
vsake odločitve,
ki sem jo sprejela v zvezi s teboj.

Samo to popoldne ti bom dovolila,
da mi pomagaš peči piškote in
ti ne bom visela čez ramo,
da bi jih popravljala.
Samo to popoldne naju bom peljala
v McDonalds na Happy meal,
da boš lahko dobil obe igrački.

Samo ta večer te bom držala v objemu
in ti povedala zgodbico o tvojem rojstvu
in kako zelo te ljubim.
Samo nocoj ti bom pustila čofotati v banji
in se ne bom razjezila, ko boš škropil.
Samo nocoj ti bom pustila ostati dolgo pokonci,
sedela bova v preddverju in preštela vse zvezde.
Samo nocoj bom ob tebi dolge ure,
zamudila bom svojo najljubšo oddajo na TV.
Samo nocoj,
ko ti bom šla s prsti skozi lase medtem,
ko boš molil,
bom enostavno hvaležna Bogu, da mi je
podaril največji dar,
ki je kdajkoli bil podarjen.

Mislila bom na matere in očete,
ki iščejo svoje izginule otroke,
na matere in očete, ki obiskujejo
grobove svojih otrok namesto njihovih sobic,
na matere in očete,
ki po bolnišničnih sobah gledajo
nesmiselno trpljenje svojih otrok
in v sebi kričijo, da ne zmorejo več.
Ko te bom poljubila za lahko noč,
te bom še tesneje
in še malo dlje stiskala k sebi.

Takrat se bom zahvalila Bogu zate.
Ničesar drugega ga ne bom prosila,
kot le za še en dan s teboj.
/neznani avtor/

Ester Srdarev