Ob vsem tem dogajanju se mi je spomin vrnil, slaba štiri desetletja nazaj, v osnovnošolske klopi.

Bilo je pri glasbenem pouku, ko smo morali prav vsi učenci sodelovati pri pevskem zboru. Na eni od vaj je del zbora »fušal«, vsaj tako je ocenil učitelj glasbe. Nakar je vodja zbora poklical vsakega posebej in moral je pesem zapeti samostojno. Kdor je »zafušal« ga je učitelj dobesedno nagnal iz zbora. Tudi mene. Roko na srce, zaradi tega se nisem prav nič sekiral. Nekako se nisem videl v tem, pa tudi tega daru več kot očitno nimam.

Nikoli si nisem mislil, da bom še kdaj pel v kakšnem zboru in to še z ženo, ki je rojena pevka. Neverjetne stvari se dogajajo pri skavtih.

Ne mi zamerit, če včasih ne bom zapel čisto po notah. Žena pravi pomembno je, da se družimo, da naredimo nekaj dobrega – nekaj več in to šteje. Mislim, da ima tokrat čisto prav (vsaj enkrat).

Nisem edini, ki se mu pri skavtih dogajajo neverjetne stvari. Če ste pripravljeni, da se kaj takega zgodi tudi vam, se nam pridružite.

Ivan Hudobivnik, Skrbni medved

Z ženo in hčerko smo se z avtom pripeljali v bližino tabornega prostora kjer smo se prijavili in odložili potrebno opremo. Nakar sem moral avto odpeljati v nekaj kilometrov oddaljene Želimlje, kajti v bližini tabora ni bilo dovoljeno parkirati.

Peš sem se vračal nazaj na taborni prostor. Na poti sem nekajkrat dvignil palec, če me bo pobral kakšen mimovozeči avto, pa so vsi odpeljali mimo. Sonce je žgalo in bilo mi je že pošteno vroče, ko se sam od sebe ustavi avto in starejši moški v skavtskem kroju me povabi, če se peljem. Seveda ni bilo potrebno reči dvakrat. Tako se peljeva nekaj časa in med pogovorom spoznam, da me je dejansko pobral sam škof Stres. Kmalu sva prispela v bližino tabornega prostora, kjer naju ustavi skavtski reditelj. Škofu pove, da tukaj ni dovoljeno parkirati in, da se bo potrebno vrniti. Reditelju sem skušal namigniti naj naredi izjemo in dovoli parkiranje. Očitno tudi on ni prepoznal škofa v oranžnem skavtskem kroju. Ni mi kazalo drugega kot, da se zahvalim za vožnjo in izstopim.

Škof se je vračal nazaj proti Želimljam. Kasneje, pa je skupaj z ostalimi duhovniki daroval mašo ob pričetku tabora.

Pred kratkim je škof Stres postal novi ljubljanski nadškof. Želim mu veliko uspeha pri novem poslanstvu. Še enkrat, hvala, skavtski brat za vožnjo, za pogovor, za nekaj skupnih trenutkov. Napisal sem skavtski brat, saj smo vsi skavti med sabo bratje oziroma sestre. Še vedno, namreč, velja četrti skavtski zakon, ki pravi: »Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtski brat.«

Ivan Hudobivnik, Skrbni medved                      Foto: Matjaž Maležič, Pozorni medved

»Le kaj naju čaka?« sem se spraševal. Upal sam, da ne kaj hudega. Vedel sem, da bova preživela karkoli že bo, zato se s tem nisem več obremenjeval. Moje razmišljanje se je usmerilo predvsem v to, kakšno ime si bom izbral pri krstu. Za ženo, ki je pevka in stalno prepeva sem predvideval, da bo postala Pojoča medvedka. Medvedka pa zato, ker smo bratovščina štepanjskih medvedov. Večje težave sem imel s tem, kakšno bo moje skavtsko ime. Nekako sem se nagibal k temu, če ne bo boljših predlogov, da bi morda lahko postal Mestni medved, kajti že dobro desetletje živim v mestu, vendar tisti čisto pravi mestni človek ne bom postal nikoli. Delček mojega srca bo vedno ostal v moji rojstni vasi.

Predzadnji večer tabora, ko je bila ob tabornem ognju zbrana celotna bratovščina, se je pričel najin skavtski krst. Najprej nama je Delovni medved zavezal noge.  Mojo levo in Klavdijino desno nogo tesno skupaj. Preostali prosti nogi pa sta bili privezani na skupno nogo na kratko tako, da sva lahko delala le zelo kratke korake. Temu je sledilo navodilo naloge: »Poiskati pladenj, kozarce in z bezgovim sokom – »bezgačem« odžejati celotno bratovščino.« Zakaj so se moji skavti odločili ravno za »bezgač«, to je pa že druga zgodba.

Za pladenj sva slutila, da se verjetno nahaja v koči, do koder pa je bilo kar nekaj klanca in stopnic. Usklajeno in s kratkimi koraki sva prišla do koče in pladnja, pri tem naju je v pomoč ves čas spremljala najmlajša hčerka Laura. Pladenj sva imela, sedaj sva potrebovala še kozarce in »bezgač«, zato sva se morala po isti poti vrniti do mize v bližino tabornega ognja. V kozarce sva natočila bezgač in ga na pladnju ponudila skavtom, ki so v krogu sedeli ob ognju. Temu je sledilo ponovno točenje bezgača, tako da so ga dobili vsi, vendar so bili nekateri še vedno žejni. Pomislil sem: »Sedaj sva pa v težavah, bezgača ni več veliko, skavti so pa še vedno žejni.« Moram napisati, da so bili »odžejani« skavti uvidevni in ponovni »repete« ni bil več potreben.

Predvideval sem, da je naloga končana, pa ni bilo tako. Sedaj sva morala odžejati še drug drugega, vendar so nama pri tem  s skavtskima rutkama zavezali oči. S polnim kozarcem je bilo težko najti ženina usta in potem še postopoma nagibati kozarec. Obema se je pošteno zaletelo zaradi preveč naenkrat popitega bezgača. Končno nama je uspelo in najina naloga je bila skoraj končana. Čakala naju je le še častna naloga. S še vedno zvezanimi nogami sva morala odkorakati do jambora, spustiti zastavi in se vrniti k tabornemu ognju. Sedaj pa je bilo nalog res konec.

Temu so sledili  predlogi ostalih skavtov za najini imeni. Za Klavdijo je bilo največkrat navedeno predhodno omenjeno ime, tako da si je tudi izbrala skavtsko ime Pojoča medvedka. Za mene pa je bilo največkrat omenjeni predlog skrbni, zato sem se odločil, da predlog sprejmem in tako sem postal Skrbni medved.

Hvala, dragi skavti, da ste naju sprejeli medse, da sva postala prava člana velike skavtske družine. Hvala za podeljeni imeni.

Nekaj več fotografij s krsta in tabora si lahko ogledate tukaj. 

Ivan Hudobivnik, odslej tudi Skrbni medved

V takšnih okoliščinah se mi med vožnjo rado dremlje. Zato, če le okoliščine dopuščajo, ustavim štoparju in tako vožnja hitreje mine, s klepetom pa si odganjam zoprno dremavico. Dan pred praznikom sem srečno pripeljal h koncu, čakala pa me je še dolga vožnja do Ljubljane.

Angel varuh je že vedel za moje prej opisane šoferske težave, zato mi je v Slapu ob Idrijci ob cesto postavil štoparja, študenta, ki je želel priti do Ljubljane. Takoj, ko se je fant usedel poleg mene, sem vedel, da bova na cilju »en,dva,tri« in da dremež to popoldne nima vstopa v moj avto.

Bila ga je sama vedrina, smeh, optimizem, radoživost, nedolžnost, zaljubljenost. Če je samo za trenutek zmanjkalo besed, si je že požvižgaval, brundal popevko, celo parkrat je tlesknil z dlanmi.

Zaupal mi je, da ima popravni izpit (tudi to spada k študiju), da se v Ljubljani nekako bolje pripravlja na izpite kot doma in da ima v Ljubljani tudi dekle, ki jo bo še danes obiskal, zvečer pa bosta oba skupaj šla k sveti maši k Frančiškanom. »Aha«, sem si mislil, »dekle je tisto,ki te vleče v Ljubljano!« In prav je tako!

Oj, mlada leta, oj, prve simpatije, oj, prve zaljubljenosti. Kako ste lepa, nedolžna, brezskrbna let? Zakaj minete tako hitro in neopazno, da se vas zavemo šele mnogo kasneje,ko se vas spominjamo.

Hitro sva ugotovila, da sva oba verna in nenadoma so se pred nama začele odpirati nove in nove teme, ena je bila bolj pomembna od druge, Ljubljana se približevala z neverjetno naglico, začelo nama je zmanjkovati časa.

Takrat je naša družina preživljala hude, težke čase. Žena je prebolela raka na prsih. Kljub velikemu zaupanju v dobrega Očeta strah ostane. Spominjam se, da sem v času ženine bolezni, in tudi danes še vedno, če je le trenutek primeren prosil in prosim sobesednika, naj zmoli molitev za našo družino, za zdravje moje žene.

Tudi to popoldne sem prosil tega mladega fanta, naj se nas spominja v molitvi. In ko je v Ljubljani pred študentskim domom stopal iz avtomobila, ko je imel že vrata odprta, mi je dejal: »Veste, sem se premislil. Zvečer, ko bova šla z dekletom k sveti maši, bom za vašo ženo raje daroval sveto obhajilo!” Ne morem vam opisati občutkov, ki so me v tistem trenutku obšli. Sreča, ganjenost, toplina, zaupanje, sigurnost, pogum, vera, mir, vse to se je prepletalo v meni.

Dobri Oče, prosim te, naj se zgodi tvoja volja, a ne prezri daru, prošnje tega mladeniča. Naj bo ta prošnja tudi za vse Slovenske družine, za vse matere in žene, ki se na življenjski poti srečujejo s to boleznijo.

Drage sestre, dragi bratje v skavtstvu! Jutri je prva adventna nedelja. Oba z ženo, kot tudi vsa postojnska bratovščina vam iz srca želimo, da bi letošnji advent preživeli v miru, prijateljstvu, v otroškem pričakovanju.

Želimo vam, da bi bilo to pričakovanje izpolnjeno na Božično noč, ko boste čistih src prejeli Kristusovo telo in ga, tako kot moj študent darovali dobremu Očetu.

Želimo vam, ne samo zato, ker smo v letu mladih, ampak zato, ker smo očetje in matere v to poklicani, da bi vzgojili in pomagali vzgojiti čim več takšnih mladih, kot je bil moj študent.

Z Bogom.

Peter in Marija Ženko

Delovne akcije

V soboto zjutraj sta hčerki spali zelo dolgo, zato se je predvideni odhod od doma zavlekel za pol ure. Za pot iz Ljubljane do Matkovega kota smo si izbrali najkrajšo možno pot preko Podvolovljek-a, ki je glede na hitrejšo varianto po avtocesti krajša za približno 50 km. Načrt poti smo imeli s sabo pa tudi oznake »Skavti« postavljene ob poti so nakazovale, da smo na pravi poti. Na enem od križišč je bila oznaka z napačno obrnjenim napisom. Skavtinja iz avta pred nami je preverjala ali je napačna oznaka postavljena namerno ali po spletu okoliščin. Pot smo nadaljevali v smeri puščice in narobe obrnjenega napisa na njej. Kmalu smo prišli do zelene rampe kjer je bila oznaka za parkirišče. Parkirali  smo avto in pot nadaljevali peš. Do  zbirališča je bilo še nekaj hoje. Starejša hčerka Živa je pričela jamrati, da bi morali pot nadaljevati z avtom, ko je videla, da se nekateri mimo nas vozijo z avtom. Pa sem ji rekel: »Kakšna skavtinja pa si, da ne zmoreš te kratke poti.« No, potem pa je šlo.

Po zboru in razdrtju kroga sem se hitro vrnil po avto v katerem se je nahajal še del potrebne opreme (rokavice) in potice, ki jih je žena spekla za posladek. Odnesel sem jih skavtskim kuharicam v brunarico in se napotil na delovno akcijo. Spotoma sem pobral še Dušana. Točne lokacije delovne akcije nisva poznala, zato sva nadaljevala pot v smeri parkirišča pri zeleni rampi. Tam sva opazila, da se precej nižje vali gost bel dim. Po soteski in gostem dimu, ki se je ravno valil v najino smer sva se prebila do prizorišča akcije in se pridružila ostalim skavtom pri nalaganju ostankov sečnje – od dežja mokrih vej na kupe. Teh kupov je bilo precej. Naša družina se je odločila, da vmes naredimo še en kup. Ko je bil kup vej že precej visok, sem se lotil prižiganja. Mokre veje nikakor niso hotele zagoreti, zato sem si pomagal s suhimi smrekovimi vejicami in gorečimi palicami iz sosednjega gorečega kupa. Mimo je prišel gospodar in mi rekel, da mi ognja ne bo uspelo zakurit, kajti on si je pri prižiganju pomagal s suhim žaganjem in nafto. Po nekaj neuspešnih poskusih mi je uspelo, da je kopa vej pričela goreti. Skavti se ne damo kar tako!

Kmalu so veje pošteno zagorele in sproščala se je visoka vročina. Hčerka Laura se je kljub opozorilom preveč približala ognju, zato ji je vročina nekoliko zasmodila lase. Z ognjem se resnično ni za igrati.

Laura je med vejami našla lesene trikotne »kajle« in le te so postale njene »lubenice«, s katerimi se je nato igrala še cel dan. S pomočjo vil smo na ognjene kope zmetali še ostanke vej, ki so ostale v bližini kop. Med tem delom mi je žena rekla, da se vidi, da sem bil kmečki fant. To njeno pripombo sem razumel kot pohvalo. Njena izjava je resnična, je pa tudi res, da sem sedaj že dobro desetletje mestni mož.

Delovna akcija se je počasi zaključevala.  Koliko naredi skupna dobrih 60 skavtov v treh urah! Za to delo bi en sam človek potreboval cel mesec. Še fotografiranje in odšli smo do brunarice, kjer nas je čakala odlična enolončnica in dišeč kruh, ki ga je gospodinja z Matkove kmetije spekla v krušni peči. Tudi priboljškov, ki poženejo kri po žilah in takih s katerimi se posladkamo, ni manjkalo.

Po kosilu smo se igrali. Razdelili smo se v 12 skupin. Vsaka skupina je dobila svoje ime po živalih. Moja skupina se je imenovala Budni mački. Za nalogo smo imeli zvočno oponašanje živali. Tudi ostale skupine so imele zanimive naloge tako, da smeha ni manjkalo. V skupini kjer je bila moja žena so morali oskrbeti – mobilizirati navidezno zviti gleženj ene od udeleženk. Za navidezno ponesrečenka je bila določena ravno žena, ki je po poklicu medicinska sestra in ima prvo pomoč v malem palcu. Klavdija si je najprej skušala gleženj poviti kar sama, toda to ji ni bilo dovoljeno. Tokrat je bila v drugačni vlogi – v vlogi poškodovanke. Za navidezno poškodovanko so pripravili zasilna nosila, ki jih je skupina izdelala s pomočjo šotorke in nosilnih palic. Palici, ki jih je pripravila »reševalna« skupina so si mi zdeli nekam slabotni in predvideval sem, da ne bosta zdržali prenosa sicer persno lahke poškodovanke. Resnično sta se polomili. Smeh!

Med sveto mašo sta skavtsko obljubo izpovedala Ana in Ivo iz Velenjske bratovščine. Čestitke obema! Ob tem dogodku sem ponovno podoživel svojo skavtsko obljubo, ki sem jo opisal v članku Postala sva skavta. Med mašo je bilo veliko petja. Po maši sva se ob zvokih harmonike z ženo tudi zavrtela. Resnično ne vem, kdaj sva zadnjič takole zaplesala.

Dan se je prevešal v večer. To smo občutili tudi po mrazu, ki se je spuščal v dolino. Hitro smo pospravili in se pričeli poslavljati z mislimi, da se kmalu spet srečamo. Bil je resnično lep delovni dan. Naša družina, sicer nekoliko utrujena, je začetek skavtskega leta preživela brez hujših posledic. Ženina poškodba je bila zgolj navidezna, moja glava je ostala cela (Jamboree), le Laura je imela nekoliko krajše lase. Z nami domov so srečno prispele tudi Laurine »lubenice«, ki sedaj pozabljene v kleti čakajo, da končajo v peči.

Ivan Hudobivnik

Himna Jamboree
 
Tekst: Anton Sečnik – Hudomušni jež

Glasba: Janez Sečnik – Vztrajni tjulen
 
G      h              C        D
Morje skavtskih rutic je dokaz,
G           h          C        D
Da on je z nami to veš ti in jaz.
e      D/fis           G
Norost deluje tu kot je nekoč
a          C                D
In skavtska pot mi je v pomoč.
 
Za ideale bodi malce nor,
Saj tako boš stopal le navzgor.
Naš tabor zgodovinski da polet,
Za nami boljši bo ta svet.
 
              C   a   D          G
R// Norost deluje, v očeh nasmejanih,
           C   a    D         G
 Ogenj ljubezni prestavlja gore.
       C  a   D             G
Noro zaživi svojo skavtsko pot,
         C   a D      G
Sejal veselje boš povsod.
 
a         G/h     C D G  
Noro-noro-noro-noro-norost.

Ponosni smo, da je besedilo napisal naš pesnik Tone Sečnik.

Aleš Čerin

Življenje družine je zaznamovano s skrbjo:

• za dom,
• s službenimi obveznostmi,
• za interese in želje posameznikov.

Vsakdo vse to zaznamuje še s svojim značajem in trenutnim razpoloženjem – doživljanji. Da pa je življenje še bolj pestro, prihajajo v življenje družine tudi nenapovedane zadeve od zunaj, npr. obisk sorodnikov, prijateljev, dimnikarja, drugič se pokvari pralni stroj, pojavi se bolezen ali zgodila se je nesreča.

V svojem domu je vsak najbolj pristen. V družbi prijateljev, kjer se dobivamo občasno, lahko marsikaj prikrijem, v službi prav tako igram le določeno vlogo, v krogu svoje družine sem najbolj razkrinkan. V odnosih znotraj družine sem najbolj neposreden, spontan. Prav zato družina najbolj globoko oblikuje človeka, ga obrusi. Lahko rečemo, da je najboljša šola za usposabljanje v odnosih.

Vsakdo hrepeni po veselem in zadovoljnem življenju, še posebej v svoji družini. V kolikor so doma drugačne razmere, je že majhen izgovor priložnost za beg.

Podelitev:

• Kaj ti največ pomeni pri odnosih v družini?
• Katere sestavine zahtevajo dobri družinski odnosi?

Zapišite v obliki plakata, miselnega vzorca.

Za sklep si preberite: Kol 3, 12-17:

br. Primož Kovač

Spominjam se, da je žena Klavdija že pred leti v župniji spraševala kdaj se bo lahko hčerka Živa priključila skavtom. Želela sva ji najti primerno družbo.

Lani jeseni je osemletna hčerka Živa pričela obiskati prva skavtska srečanja. V tem času sva se tudi midva udeležila prvega skavtskega srečanja odraslih skavtov v Štepanji vasi. Nekako se nama je zdelo pomembno, da se skavtom pridruživa tudi midva in hčerki Živi in kasneje še mlajši Lauri dava lep zgled, da vsi skupaj nekoč postanemo prava skavtska družina.

Z ženo sva se redno udeleževala mesečnih skavtskih srečanj. Druge aktivnosti, ki so povezane s skavtstvom pa sva se udeleževala po svojih zmožnostih glede na obveznosti, ki jih imava letošnje »noro« leto resnično veliko.

Z Marinko in Alešem, ki sta postala najina »mentorja« smo izpeljali uvajanje oziroma podrobnejšo seznanitev s skavtstvom. Srečali smo se šele konec aprila, ko so sva že vedela, da bova letošnje leto dala skavtsko obljubo. Prvotni dogovor je bil namreč, da bova obljube dala naslednje leto, toda ker sva se prijavila na letošnji slovenski skavtski tabor Jamboree, na katerem bi v primeru danih obljub lahko v polnosti sodelovala, ter ker sva si pridobila zaupanje ostalih skavtov iz naše bratovščine, sva obljube lahko dala letos. Hvala za zaupanje!

Po najinem večurnemu uvajalnem srečanju sva utrjevala pridobljena spoznanja o skavstvu in se pridno učila skavtske zakone, obljubo in potek obreda obljube. Pred večerno molitvijo, preden gresta hčerki spat, smo zadnji teden pred obljubami pridno ponavljali potek obljub. Hčerka Živa je igrala vlogo vodje bratovščine midva z ženo pa sva odgovarjala. Če se nama je kaj zataknilo, naju je iz težav hitro rešila petletna Laura, ki je kaj hitro vedela pravi odgovor. Resnično, kako hitro se učijo otroci. Nama z ženo se že pozna, da sva »nekoliko« v letih in da stvari ne gredo v glavo tako kot nekoč. Vadili smo tudi različne vozle, ki sta se jih tudi hčerki zelo hitro naučili in pri tem pokazali svoje spretnosti.

V soboto (dan pred obljubami) je Klavdija napekla nekaj dobrot za posladek po obljubah pri tem sta ji hčerki z velikim veseljem pomagali. Pri tem delu so imele vse tri oblečene kuhinjski predpasnik in prav zanimivo jih je bilo opazovati s kakšnim veseljem delajo in se tudi na ta način pripravljajo na že kar težko pričakovane nedeljske skavtske obljube.

V nedeljo zjutraj smo se dobili na skavtski kavici. Ugotovili smo, da našitki na najinih novih krojih povsem ne ustrezajo in da bo potrebno enega zamenjati. Še sreča, da jih je imel Milan nekaj doma tako, da je kasneje Katja na kroj prišila nov našitek ZBOKSS. Skupaj smo se odpeljali v bližino Šentjurja pri Celju, na travnik ob robu gozda, ki ga je obkrožal še manjši potoček. Na tem cvetočem travniku so namreč potekale skavtske obljube. Še dobro, da trava ni bila posebno visoka tako, da s hojo po travniku nismo naredili prevelike škode.

Za pripravo objektov, ki so potrebni pri obljubah je imela vsaka skavtska veja svojo nalogo. Odrasli skavti smo pripravili stojalo za rutke. Matjaž in Milan sta dokaj hitro našla primerni veji – rogovili, ki smo ju povezali z vrvico po domače »špago« in na ta način dobili primerno stojalo za rutke. Stojalo smo še okrasili s cvetjem, ki so ga volčiči nabrali na bližnjem travniku. Iz vejic primerne oblike in vrvice smo izdelali še napis LJ4. Sledila je generalka in priprava na mašo. Odrasli skavti smo pripravili zahvale, ki jih je zapisala Nada, kasneje pri maši pa sta jih prebrala Klavdija in Aleš.

Ob petju in molitvah je bil kaj hitro na vrsti osrednji del: obred skavtskih obljub. Skavti razporejeni v slovesni kvadrat smo vodji bratovščine odgovarjali na zastavljena vprašanja, temu je sledilo izrekanje obljub. Najprej so bili na vrsti volčiči, kjer ja prva svojo obljubo izrekla hčerka – po novem tudi volkuljica Živa in nazadnje odrasli skavti, kar pomeni midva. Dvignila sva desno roko v skavtski pozdrav in skupaj izrekla obljubo: »Jaz Ivan (Klavdija)… «.

Po maši je bil čas za prigrizek in sledile so igre (vlečenje vrvi, nogomet, roverček), klepet odraslih skavtinj, pospravljanje in proti večeru odhod domov.

Rad bi še povedal, da se večkrat spomnim na tisto sončno nedeljo, na mašo v naravi med rožami in gozdovi, na obljubo in izrečene besede: »Ko enkrat daš skavtsko obljubo, si skavt za vedno.«

Ivan Hudobivnik

V nedeljo, 18. maja 2008 s pričetkom ob 10.uri, se bo pred Postojnsko jamo odvijal pester zabavni in poučni program.

IZBIRNE VSEBINE

Na okrogli mizi z naslovom “NALOŽBA V ODNOSE ZA NAJVEČJE DONOSE” nam bodo gostje spregovorili o svojem videnju družine danes in o tem, kako se splača vlagati v družino ter odnose v njej.

Ker že naslov okrogle mize namiguje na poslovno uspešnost, bosta kar dva gosta iz gospodarstva: Matija Šenk, predsednik uprave KD Življenje, ter Irena Ropret, predstavnica Save, podjetja s certifikatom Družini prijazno podjetje.

Jože Ramovš, strokovnjak, ki v slovenski prostor prinaša povsem nove izzive za sožitje med različnimi generacijami bo načel temo “Tri generacije so več, kot sta samo dve”.

Osrednja rdeča nit predavanj bo, kako negovati odnose v različnih obdobjih človekovega življenja. Za oblikovanje človekove osebnosti so ključna prva leta življenja. O tem nam bosta v predavanju z naslovom “Semena prvih let življenja” spregovorila Darja in Tomaž Krmelj, ki se v svoji ordinaciji dnevno srečujeta s posledicami oblikovanja osebnosti v prvih letih na celostno zdravje.

V času, ko otroci hodijo v šolo, so skrbi še posebej velike. Pri tem je zelo pomembno, da se starši povezujejo pri vzgoji z učitelji. O tem bosta spregovorili družinski terapevtki Majda Mramor in Manica Dobnik Žerjav v predavanju z naslovom “Ko se srečamo učitelji in starši.

Odnos med možem in ženo je vedno temelj odnosov v družini. Kdo bi o tem znal spregovoriti bolje kot Vilma in Dani Siter, ki sta v svojih vikend seminarjih spregovorila že več kot 600 parom? Naslov njunega pričevanja je pomenljiv: “Najin odnos – najino upanje”.

Poseben poudarek bo dan Lisi Parkinson, ki prihaja iz Velike Britanije in je ena najbolj znanih mediatork na svetu. Kaj je mediacija in kako pomaga v trenutkih, ko se zdi, da sami ne zmoremo več rešiti konflikta, nam bo predstavila v predavanju z naslovom: “Družinska mediacija: pomoč družini v kriznih trenutkih”.

Poleg predavanj na temo odnosov, vzgoje in osebne rasti bosta na voljo še dve zanimivi ponudbi. Finančni svetovalci skupine KD Holding pa nam bodo odgovorili na vprašanje: “Kako poskrbeti za socialno in finančno varnost vaše družine že danes?”, organizirana pa bo tudi delavnica “Varna raba interneta”.

Festival želi nuditi vsem udeležencem resnično celostno doživetje! Za vse družine, ki nedeljo običajno izrabijo za športno aktivnost, je pripravljeno Družinsko kolesarjenje KD, ki se bo začelo ob 10.00 na parkirišču pred Postojnsko jamo .

Več informacij o družinskem kolesarjenju najdete na internetni strani: http://www.kd-zivljenje.si/festival/. Za družinsko kolesarjenje so obvezne prijave, udeležba pa je seveda brezplačna.

Družinska maša bo ob 10.30.

VSE ZA OTROKE

• Lutkovna predstava “Jajce” v izvedbi Lutkovnega gledališča Ljubljana
• “Ure stavkajo”: glasbeni spektakel v izvedbi Mladinskega zbora RTV Slovenija in tolkalnega ansambla Stop
• Delavnice za otroke
• Orientalska ognjena predstava
• Cirkuška predstava Lola in Dudu
• Maskote

OBILO DOBRE GLASBE

• Prenovljeni ČUKI
• ADI SMOLAR
• DAMJANA GOLAVŠEK
• Mladinski zbor RTV
• Tolkalni ansambel STOP

Povzela Karmen Kristan

Več informacij najdete na : http://festival.iskreni.net/

Plakat prireditve si lahko natisnete in obesite na vidno mesto festival-druzin-oglas-nasa-druzina-185×270-koncni2

Ko se kot odrasli skavti oziramo na skavtske zakone, bi lahko ta zakon dopolnili takole: Skavt-inja spoštuje naravo, v njej vidi Božje delo in priložnost za graditev svoje družine.

Narava daje družini veliko priložnosti za skupna doživetja. Začnemo lahko pri preprostem izletu, sprehodu v naravo. Tudi za piknik si poiščemo prijeten kraj v naravi, obrežje reke, jaso, …

Takšna oblika srečanja z naravo omogoča močan družinski dogodek. Lepota narave, njena umirjenost prevzame vsakega člana družine in to prenaša tudi v odnose do drugih. V naravi smo drug do drugega drugačni kot v zaprtem ali urbanem prostoru.

Nadgradnja preprostega sprehoda je zahtevnejši izlet, kjer je potrebno zavestno vložiti tudi več svojega napora: na primer osvojitev vrha neke gore, doseči določen cilj na pohodu ali kolesarjenju, večdnevno taborjenje. Narava zna biti do človeka tudi zahtevna. S tem se intenzivneje srečujem sam s seboj, poklican pa sem tudi k večji pozornosti do bližnjega. Kako gre sopotniku, potrebuje pomoč? Na koncu pride še krona: napor je poplačan z uspehom (osvojitev vrha), občudovanjem lepote in delitvijo veselja z drugimi.

Narava se zna tudi maščevati. Kadar gre človek predaleč v odnosu do narave, jo izziva preko določene mere, se narava s svojimi zakoni obrne proti njemu, ga rani, poškoduje, celo umori. Že navaden padec, ker ti je spodrsnilo, je neprijeten, pa so le hlače umazane. Težje so izkušnje, ko je prišlo do trajnejših poškodb (zlom noge, ugriz živali) vse do tistih dogodkov kot je bila vest: planinca zmrznila, ker nista imela primerne opreme. V to raven nepravilnega odnosa do narave spada tudi onesnaženost, ki jo povzroča človek. Končno je zaradi tega ogrožen človek sam. Tako nas narava prisili, da z njo ravnamo z občutkom. Z enakim občutkom je potrebno graditi tudi medsebojne odnose.

Pogovor: podelite si med seboj izkušnje, kako kot družina zahajate v naravo. Kaj vas k temu nagiba?

Po pogovoru:
O odnosu do narave nam ima veliko povedati sv. Frančišek Asiški. Tako globoko je živel 6. skavtski zakon, da je vsako ustvarjeno stvar imenoval svojo sestro, svojega brata. Duhovno misel zaključite s pesmijo: O moj Gospod, bodi zahvaljen; ali Res je prijetno; ali Hvala ti, o moj Gospod; ali Za nebo pred teboj; ali preberite naslednjo Frančiškovo molitev:

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
Tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
In nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod,
Z vsemi tvojimi stvarmi,
Posebno s soncem,
Velikim bratom,
Ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari,
Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,
V sestri luni in zvezdah;
Ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod,
V bratu vetru in zraku,
V oblačnem in jasnem,
Sploh vsakem vremenu,
S katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod,
V naši sestri vodi;
Mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod,
V našem bratu ognju,
V katerem nam noč razsvetljuješ;
Lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod,
V naši sestri zemlji,
Ki nas kakor mlati hrani in nam gospodinji
In prinaša različno sadje
In pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod,
V onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
In prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
Zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
Ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
A blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
Zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
In zahvaljujte se mu
In služite mu v veliki ponižnosti.

br. Primož Kovač